Z avtobusom smo se ob 8 uri 15 min odpravili do Postojnske jame. Pot je trajala 1 uro in 30 min.
Ampak sva si z Ano krajšala prosti čas in se pogovarjala o dinozavrih. Ko smo prišli iz avtobusa, je bilo zelo mraz.
Vzeli smo nahrbtnike in odšli z učiteljicami do gostilne in trgovine s spominki. Tam smo tudi pojedli malico. Ko smo pojedli sendvič, smo se odpravili pred jamo, kjer nas je sprejel vodič. Povedal nam je nekaj pravil in kdo je odkril jamo. Ko nam je povedal še nekaj stvari, smo se odpravili v jamo. Najprej smo se usedli na vlakec, ki je bil zelo dolg. Z vlakcem smo se peljali približno 1 km in videli veliko stalaktitov in stalagmitov, stebrov, različne zavese, ena je celo zgledala kot prava. Bilo je tudi kar nekaj predorov.
Ko smo prišli do cilja, smo izstopili iz vlakca. Tam smo si ogledali nekaj stebrov, stalaktitov in stalagmitov. Nato smo se zbrali okoli vodiča, ki nam je povedal o zanimivostih. Povedal nam je, da je to stari del jame in da so najstarejši kapniki v Postojnski jami stari okoli 200.000 do 300.000 let. Nato nam je povedal, da so v primerjavi z jamo še mladi, ker je jama obstajala že pred 3 milijoni leti. Videli smo tudi najstarejši in največji stalagmit, ki mu je ime nebotičnik in bo čez nekaj let postal steber. Zraven njega sta bila še dva ogromna stalagmita.
Povedal nam je tudi, da je Postojnsko jamo obiskal naš pisatelj Boris Pahor, a le dvakrat. Ko nam je povedal še druge stvari, smo se odpravili ogledat različne jamske pojave in predore, stene, zavese, stalagmite, stalaktite in stebre. Šli smo mimo največjega stalagmita. Bil je zelo visok v primerjavi z drugimi in tudi zelo debel. Pot smo nadaljevali do Ruskega mosta. Tam nam je vodič povedal, da čez most pridemo do Rdeče jame in še do Špagetne jame. Ko smo odšli skozi Špagetno jamo, sem videl tudi veliko vode in nekaj kapnikov, ki so se komaj združili. Bilo je pa tudi veliko maha in alg zaradi svetlobe in bliskavic. Vodnik nam je povedal, da ji Špagetna jama pravijo zaradi majhnih in tesno skupaj narejenih stalaktitov. Med potjo smo videli še Rdečo jamo. Tam sem videl veliko sten, ozke predore in tudi najtanjši steber, ki je ravnokar nastal. Kasneje smo se zopet peljali z vlakcem. Videli smo reko Pivko. Vodič nam je povedal, da se reka na planoti izteče v reko Unico in iz reke Unice v reko Ljubljanico.
Končno smo prišli do človeške ribice. Izvedel sem, da ima premalo pigmenta in zato ne bi preživela na dnevni svetlobi. Odšli smo pogledat akvarij. Tam so bile še štiri človeške ribice. Imele so zelo velik akvarij.
Videli smo tudi Koncertno dvorano, ki je bila od tal visoka kar 40 m. Ko si zaploskal, se je odmev slišal še 6 sekund. Ko smo si jo ogledali, smo se z vlakcem odpeljali do konca in prišli spet na svetlobo.
Tijan, 5. B
PREDJAMSKI GRAD
Ekskurzijo smo nadaljevali z ogledom Predjamskega gradu.
Pred vstopom v grad smo zagledali dvižni most. Po zelo ozkem prehodu smo se povzpeli do sobane. Tam nam je vodič povedal, kako je nastajal grad.
V Predjamskem gradu je živel Erazem Predjamski, ko je zbežal iz zapora na Ljubljanskem gradu.
V gradu smo videli sobo z grbi, lepo izrezljano mizo in sliko Erazma Predjamskega z volkovoma, ki je bila naslikana po predstavi slikarja. Videli smo še veliko zanimivih sob z zanimivimi predmeti (lisice, meče, ščite, čelade, mučilne predmete, oklepe …). Videli smo tudi kuhinjo, mučilnico, prostor kamor so zapirali pse in prostor, kjer so zažigali ljudi.
Zdelo se mi je zanimivo, ko je vodič povedal, da je Erazem na sovražnike skozi okno metal češnje in včasih tudi meso.
Erazem je umrl na stranišču po tem, ko ga je služabnik izdal. Zgodilo se je pa tako, da je služabnik postavil svečo na okensko polico, da so jo sovražniki videli in tja izstrelili topovsko kroglo.
Erazem je pokopan pod lipo, katero je zanj posadila njegova zaročenka.
Tijan, 5. B
Fotografirala učiteljica Karin Sirk