Pot smo začeli z avtobusom. Ko smo prišli pred Predjamski grad, smo naredili nekaj korakov, pojedli in si med tem ogledali zunanjost gradu. Ko smo pojedli, smo odšli v grad po dvižnem mostu. V prvi sobani so nam razložili, kakšna je bila zgodovina Predjamskega gradu. Ogledali smo si tudi sodno sobo in mučilnico, kjer so nam povedali, da so obsojene ljudi mučili, nekatere pa so celo vrgli skozi okno, saj je grad na polici, ki je veliko metrov stran od tal. Rekli so, da so ljudje v tem gradu pogosto imeli napadalce, od katerih so bežali. Grad so gradili napol v jami, da je bil varen. Pitne vode niso šli iskat k potoku, saj so ga napadalci pogosto zastrupili. Vodo so dobili s pomočjo deževnice, ki se je ob skalah prečiščevala, nato pa po zbiralniku pritekla v vodnjak. Pokazali so nam še orožarno, stranišče, balkone, spalnico, prostor za verouk … Povedali so, da naj bi v tem gradu strašilo in da so ponoči izsledili stopinje, a jim nisem verjela. Po ogledu Predjamskega gradu, smo se z istim avtobusom odpeljali v Postojnsko jamo. Najprej so nas v njeno središče odpeljali z vlakcem, po koncu proge pa smo uzrli čudovit svet, poln kapnikov. Po jami nas je vodil isti vodič, kot v Predjamskem gradu, saj bi se brez njega zagotovo izgubili. Ko smo stopili iz vlaka, smo pot nadaljevali peš, uzrli kapniško zaveso in odšli na najvišjo točko v jami, prečkali Ruski most, videli »špagetno« dvorano (dobila je ime po tisočih stalaktitih, tankih, kot špaget), stari del jame, novi del jame ter rdečo in belo dvorano. Od blizu smo si ogledali tudi simbol Postojnske jame: dva kapniška stebra, ki tičita močno skupaj, a sta čisto drugačne barve – rdeč in bel. Povedali so, da je Postojnska jama najdaljša turistična jama v celi Evropi ter da je v Sloveniji odkritih že 13000 jam. Izvedeli smo, da Postojnsko jamo še zdaj raziskujejo, saj reka Pivka z raztapljanjem apnenca še vedno ni zaključila. (Vita, 5. C)
